Za večino, ki se ukvarjate z vsakodnevnim upravljanjem svojega poslovnega modela – narediti, prodati, razvijati in tako naprej, so SRIP-i neznanka. Zato na kratko: gre za program vlade, podprt z javnim denarjem – delom davkoplačevalske pogače, pa najsi bo domačega ali bruseljskega porekla. S programom vlada spodbuja in podpira sodelovanje za gospodar-ski razvoj, za inovacijski preboj. Sodelovanje med gospodarskimi subjekti, razvojnimi organizacijami, inštituti ...
Tudi na GZS smo aktivno vstopili v pripravljalne aktivnosti za razvoj SRIP-ov. Tudi sami imamo delček kompetenc, s katerimi lahko realiziramo zadane razvojne cilje: nove razvojne produkte, ki bodo uspeli tudi na trgu. Vstopili smo tudi zato, ker se srečujemo z različnimi ovirami pri projektih, kjer je potrebno sodelovanje. Saj veste, čeprav imamo v Sloveniji zelo lep pregovor, da je v slogi moč, pa prepogosto obvelja pregovor, ki predstavlja prav nasprotno – da v špano-viji še pes crkne. Prav pomanjkanje zaupanja je glavni razlog za prešibko sodelovanje. Težko mi je, ko poslušam tarnati naše podjetnike, kako si, tudi z nelojalno konkurenco, sesuvajo pogoje, ne le na domačih, temveč tudi na tujih trgih.
Še manj je sodelovanja med znanstveno-razisko-valno sfero in gospodarstvom. Seveda imamo kar nekaj svetlih izjem, kjer je sodelovanje uspešno tudi s potrditvijo na trgih, vendar pa je sodelovanja premalo in predvsem ni vzpodbujeno s strani države: napake so pri sistemu financiranja, pogojih napredovanja, zaščiti intelektualne lastnine, pomanjkljivosti pa so tudi še na drugih področjih.
Zato vidimo v sistemu SRIP-ov veliko priložnost. Da z javnim denarjem, kot korenčkom za nagrado, sofinanciramo razvojne produkte, ki bodo plod sode-lovanja. Ker je potrebno v ta razvoj vložiti kar precej lastnih sredstev in resursov, verjamem, da bodo vsi udeleženci dobro premislili, kako se bodo vključili in povezovali za dober rezultat. Seveda na trgu nikoli ne moremo predvideti zmagovalca, še posebej, ko gre za nove, še nepoznane rešitve, za kar bo večinoma šlo pri SRIP-ih. Bomo pa držali pesti in upali tudi na srečo, čeprav vemo, da moramo in moremo zaupati v lastne sposobnosti. Kar vzbuja optimizem, je vladna usmeritev, da bo z razvojnimi razpisi še vedno sofinancirala tudi posamezne razvojno-tržne projekte. Tudi v Sloveniji imamo »garaže«, v katerih zanesenjaki samostojno in nekonvencionalno ustvarjajo nove outfite, akrapo-viče, cosylabe ... Tudi oni predstavljajo potencial, ki si zasluži javno podporo. Tudi tako, da jim od davčne pogače vlada nameni nek del(ček), da bodo uspeli realizirati svoje talente. Upam, da res ustvarjamo nov poslovni model slovenske razvojne politike.
mag. Samo Hribar Milič generalni direktor GZS