Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 142/21) določa, da za zaposlene v dejavnostih ponujanja in prodaje blaga in storitev, na deloviščih ter v mnogih drugih dejavnostih velja obvezno testiranje s testi HAG ali PCR oziroma samotestiranje, v kolikor ti zaposleni niso prebolevniki ali cepljeni proti COVID-19.
Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), Trgovinski zbornici Slovenije (TZS), Združenju delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS) ter Združenju delodajalcev Slovenije (ZDS) poudarjajo, da strošek testiranja zaposlenih nikakor ne more bremeniti delodajalcev. Vsakršne dodatne finančne obremenitve podjetij prinašajo izrazito negativne učinke za slovensko gospodarstvo, saj jih marsikatero že tako prizadeto podjetje enostavno ne bo preneslo.
Reprezentativne delodajalske organizacije menijo, da delodajalci ne morejo kriti stroškov testiranja zaposlenim, ki se ne želijo odločiti za brezplačno alternativo – cepljenje. Prelaganje finančnega bremena testiranja na delodajalce ne bo prispevalo k višji stopnji precepljenosti prebivalstva, še več - verjamemo, da bo imelo celo nasproten učinek.
Glede na navedeno so navedene delodajalske organizacije na Vlado RS naslovile predlog za določitev pravnih podlag, na podlagi katerih bodo zaposleni, ki morajo na delovnem mestu izpolnjevati pogoj PCT, stroške testiranja krili sami. Prav tako so predlagali, da se poda jasno stališče, da se čas testiranje ne všteva v delovni čas zaposlenih, določijo pa naj se tudi pravne podlage, ki bodo delodajalcem omogočale preverjanje pogoja PCT.
Reprezentativne delodajalske organizacije poudarjajo, da ukrep testiranja zaposlenih v Republiki Sloveniji po njihovem mnenju ne izhaja iz tveganja na delovnem mestu, ampak gre za ukrep zagotavljanja splošne varnosti prebivalcev RS na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih. Izpolnjevanje PCT je namreč pogoj za dostopanje do številnih dejavnosti, ki jih posamezniki uporabljajo tudi v zasebnem življenj in dodajajo, da delodajalci ne morejo kriti stroškov testiranja prebivalcem, ki se ne želijo odločiti za brezplačno alternativo – cepljenje. Vsak posameznik naj nosi odgovornost za svojo odločitev in s tem tudi stroške testiranja, v kolikor se ne odloči za cepljenje in za to nima utemeljenih zdravstvenih razlogov.
Prepričani so, da prelaganje finančnega bremena testiranja na delodajalce ne bo prispevalo k višji stopnji precepljenosti prebivalstva in verjamejo, da bo imelo nasprotni učinek. Takšen ukrep je krivičen do vseh cepljenih, ki so že ravnali odgovorno do sebe in do celotne družbe, zato mora država takšno njihovo ravnanje nagraditi, ne pa nalagati dodatnih stroškov delodajalcem za neodgovorno ravnanje tistih, ki cepljenje a priori zavračajo. Prav tako je nesprejemljivo, da bo zaradi izvajanja testiranja necepljenih v službenem času njihovo odsotnost, ki vpliva na organizacijo delovnih procesov in izpad efektivnih delovnih ur, stroškovno bremenilo delodajalce, posredno pa bodo zaradi tega bolj obremenjeni cepljeni zaposleni.